Rimski scutum je eden najbolj prepoznavnih orožij iz antike in predstavlja legionarjev značilni ščit. Ta velik, ukrivljeni ščit je nudil izjemno zaščito tako v odprtih bitkah kot v gostih formacijah. Scutum se je razvil iz ovalnih keltskih ščitov in je bil od 4. stoletja pr. n. št. nepogrešljiv del rimske opreme. Zaradi svoje visoke, rahlo ukrivljene oblike se je legionar lahko popolnoma skrije za ščitom med sovražnikovimi napadi s sulicami, puščicami in meči.
V času republike je scutum pogosto sestavljen iz več plasti lesa, prepostrte s platnom in usanjem ter ojačane z kovinskimi robovi. Osrednji umbo je služil kot zaščita rok in kot učinkovito udarno orožje. Zaradi svoje trdne konstrukcije je scutum ostal dominanten na evropskih bojiščih desetletja in je igral ključno vlogo v znamenitih formacijah, kot je testudo, pri kateri so legionarji svoje ščite postavljali ena čez drugo in drug ob drugem, da bi tvorili skoraj neprodorno ščitno steno.
Dekoracija rimskih ščitov je imela tako praktico kot simbolno pomen. Legije so se prepoznavale po njihovih edinstvenih vzorcih, ki so pogosto sestavljeni iz Jupiterjeve strele, orlov, volkov ali mitoloških simbolov. Tudi barve so imele pomen: rdeča je pomenila vojskovanje, bela čin ali tradicijo, modra in rumena pa specifične enote.
V cesarski dobi se je oblika spremenila v bolj pravokotne modele, ki so bili lažji in bolj rokohitrih. Proti 3. stoletju so te oblike postopoma izginile in jih nadomestili okrogli in ovalni ščiti, toda scutum je ostal trajn simbol rimske vojaške moči.