Tradicionalni samostreli

Zgodovina samostrela

Samostrel ima dolgo in dobro dokumentirano zgodovino v Evropi, s težami, ki segajo do klasične antike. Najzgodnejše omembe prihajajo od rimskega pisatelja Vegetija (Epitoma Rei Militaris, 4.–5. stoletje), ki opisuje orožje, ki ga imenuje arcuballista ali manuballista: rokovni lok na leseni puški, napenjalno s težilnim mehanizmom. Čeprav so bili ti rimski modeli enostavnejši od poznejših srednjevešких samostrelov, pokazujejo, da je bilo načelo že zgodaj znano.

Po padcu Zahodnorimskega cesarstva samostrel na nekaj stoletij večinoma izgine iz pisnih virov, vendar se vrne z veliko močjo v 10. in 11. stoletju. Bayeuxski tapiserij (ok. 1070) vsebuje najzgodnejšo srednjeveško podobo evropskega samostrela v rabi, med bitko pri Hastingsu (1066). Od 12. stoletja kronisti, kot sta Orderikus Vitalij in William iz Malmesbury, opisujejo samostrel kot orožje z veliko penetracijsko moč. Papež Inocentij II je obsodil njegovo uporabo proti kristjanom na Drugem lateranskem koncilu leta 1139, kar je okrepilo ugled orožja kot "nečastnega, toda smrtonosno učinkovitega".

V 13. in 14. stoletju je bil samostrel standardna oprema v številnih evropskih vojskah. Mesta, kot jeGenova, so bila znana po svojih strokovnih samostrelcih, opisanih med drugim s strani Froissarta v njegovih kronikieh stotletne vojne. Mehanski izboljšavi — kot so prevoj, zareza za jermen in pozneje vijačni mehanizem — so omogočili večje natezne moči, zaradi česar so postale težke jeklene lomljenice od 14. stoletja splošne.

Do 16. stoletja je bil samostrel pomemben ob strani zgodnjih strelnega orožja. Šele s pojavom muleta in puškarskega strela je samostrel postopoma izginil z evropskih bojnih polj, čeprav je še dolgo ostal v rabi za lov in šport.